Ker je poraščenost Smrekovškega pogorja ponekod še relativno gosta, so se na tem prostoru ohranile nekatere že sicer redke vrste ptic, ki tukaj gnezdijo.

Redke vrste ptic Smrekovškega pogorja

Ker je poraščenost Smrekovškega pogorja ponekod še relativno gosta, so se na tem prostoru ohranile nekatere že sicer redke vrste ptic, ki tukaj gnezdijo.

Med najredkejše spada koconogi čuk (Aegolius funereus), za katerega je upadanje številčnosti iz leta v leto opaznejše. Je iste velikosti kot drozg, ima precej veliko sovjo glavo, po kateri je prepoznaven med ostalimi pticami. Po hrbtu je temno rjavo siv s svetlimi progami na perutih. Po trebuhu pa je skoraj bel z rjavimi vzdolžnimi progami. Leta tudi podnevi. Koconogi čuk gnezdi izključno samo v duplih listavcev, ki jih izdolbe črna žolna.

Mali skovik (Glavcidium passerinum) je najmanjša vrsta sov pri nas. Je za spoznanje večji od krivokljuna. Po hrbtu je temno sivo rjav z belimi prečnimi progami, po trebuhu pa je skoraj bel z rjavimi vzdolžnimi progami. V primerjavi s telesom je rep precej večji in z njim tudi nenehno trza, kadar sedi na veji ali na drevesu. Gnezdi večinoma v iglavcih (smreka, macesen), kjer duplino zalije smola, kar mu daje večji občutek varnosti. Je tudi dnevna ptica in rad poseda na vrhovih smrek.

Triprsti detel (Picoides tridactylus) je gotovo ena naših najredkejših ptic, ki pa še vedno gnezdi na Smrekovškem pogorju. Spada med detle in ima od vseh ostalih najtemnejše perje in je tudi edini, ki ima na glavi rumeno teme. Večinoma se zadržuje v iglastih gozdovih s precej suhimi drevesi, kjer  tudi gnezdi.

Črna žolna (Dryocopus martius) je med našimi žolnami največja. Zgodaj spomladi še vedno lahko na območju Smrekovca poslušamo zamolklo donenje kljuna črne žolne, s katerim razbija po votlem deblu in oznanja svoj gnezditveni okoliš, hkrati pa z oglašanjem vabi tudi samico v svojo bližino. Gnezdo izdolbe še v zdravo bukovo drevo in ga pusti par let, da se duplina utrdi, šele nato jo uporabi za gnezditev. To pa večkrat izkoristijo tudi druge ptice, ki gnezdijo v duplih (koconogi čuk, brglez, …). Ko pride končno do gnezditve, oba starša skrbita za mladiče, ki sicer zelo hitro rastejo. Ker je v zadnjih letih zaslediti precejšnje povečanje zalubnikov, je opaziti tudi večje število parov gnezdečih črnih žoln.

Gozdni jereb (Bonasa bonasia) je predstavnik gozdnih kur, ki najštevilčnejše zastopajo Smrekovško pogorje. Zaradi svoje prikritosti in načina življenja je na tem prostoru ohranil dokaj stabilno populacijo. Hkrati pa je to tudi njegov idealni življenjski prostor, saj potrebuje za svoj obstoj stare smrekove gozdove z borovničevjem, jerebiko in lesko. Njegova obarvanost perja se idealno sklada z okoljem, v katerem živi. Celotna obarvanost perja je sivo rjavo grahasta pri obeh spolih, razen pri samcu se v času parjenja roženica obarva svetlo rdeče. Spomladi lahko večkrat slišimo njegovo oglašanje, ko z zvenečim glasom civ, civ, ciceri, ci , civ kliče samico v svoj okoliš.

Ruševec (Tetrao tetrix)
Čuuš, čuuš, še v popolni temi zaslišimo v času dvorjenja in petja te čudovite ptice, ki še gnezdi na celotnem Smrekovškem pogorju. Samec se po barvi perja precej razlikuje od samice, ki je pretežno rjavo grahasto obarvana. Samec je po hrbtu temno modro žametast, na krilih belo zarobljen, nad očmi pa ima v času parjenja rdečo rožo. Rep mu krasijo »krivčki«, ki so bili včasih pravi statusni simbol pri lovcih.

Lahko si samo še želimo, da zaenkrat ohranimo sedanje naravno bogastvo, ki pa nam iz dneva v dan bolj opazno izginja.

Ruševec (Tetrao tetrix) Avtor: Damijan Kljajič