Izšla je knjiga Znamenja v Belih Vodah in kar se je okoli njih dogajalo avtorice Špele Janežič.
V knjigi je dokumentiranih preko 30 obstoječih sakralnih znamenj in še tretjino toliko tistih, ki fizično ne obstajajo več, a so ohranjena…
ZNAMENJA V BELIH VODAH in kar se je okoli njih dogajalo
Avtorica knjige: Špela Janežič
Žepni format, 128 črnobelih strani, trda vezava, zlatotisk na naslovnici in zadnji strani, 45 fotografij, ilustracije Roka Polesa, knjiga je izšla v zbirki Vis vitalis, Velenje, 2004.
ISBN 961-6258-37-0 (Pozoj) in EAN koda 9789616258371.
Info: janezic.spela@mesto.velenje.si
Nekaj odlomkov iz knjige…
SAKRALNA ZNAMENJA
Sakralna znamenja so likovne stvaritve na prostem, ki so nastale zaradi posebnega vzroka (najpogosteje zato, ker se je tam nekaj zgodilo) in z določenim namenom (spomin na to, kar se je zgodilo). V Belih Vodah je preko 30 zidanih, kamnitih ali lesenih znamenj.
Razpodovski križ in Razpodovska lipa
Leta 1965 ga je dal postaviti Stanko Rezoničnik. Kot nemški vojak se je med 2. svetovno vojno zaobljubil k postavitvi križa, če se bo živ vrnil iz vojske.
Lipa nasproti Razpodovnikovega križa naj bi bila stara vsaj 300 let. Zasadili so jo na mestu, kjer so menda našli turško podkev. Le še najstarejši župljani se spominjajo, da je bilo nekdaj na lipo pribito leseno razpelo. Okrog leta 1950 ga je lipa obrasla, tako da je sedaj skrito v njenem deblu. Mimoidoči, ki vedo za to, se tu še vedno pokrižajo.
Kapela na Kramarci
Kramarica je bila nekdaj pomemben prehod med Štajersko in Koroško. Kapela stoji na štajersko-koroški meji, a že na koroški strani. Postavljena naj bi bila v spomin na kramarja, ki se je na poti izgubil in prišel v roke roparjem. Ti so mu uresničili zadnjo željo, preden so ga ubili: eden od roparjev se je v Bele Vode odpravil po župnika, da bi spovedal kramarja. Ko je bila spoved končana, je župnik stopil iz bajte in slišal, da so v njej odjeknili štirje streli …
Valentinova kapela
Leta 1909 so jo postavili Belovoščani. Nanjo so bili zelo ponosni; bila je »pravi kinč cele belovoške fare,« kot je zapisano v župnijski kroniki. Posvečena je sv. Valentinu, ki so ga domačini častili kot pomočnika pri boleznih goveda. Je edina kapela v Belih Vodah z zvonikom. Včasih je imela dve stranski poslikani okni z Dunaja, umetelno kovano železno ograjo ter notranjo in zunanjo poslikavo. Nekdaj so bili v njeni notranjosti nameščeni trije kipi; dva sta odtujena. Pod Valentinovo kapelo izvira studenec, ki ne presahne. Po belo obarvani vodi (zaradi apnenca), kakršna je tam včasih izvirala, naj bi kraj dobil ime – Bele Vode.
Bačovsko kužno znamenje
Nastalo je v 18. stoletju, po ljudskem izročilu zaradi kuge, ki je v okolici morila ljudi. Slopno znamenje ima piramidasto streho, krito s skodlami. Zaščiteno je kot kulturni spomenik. Natanko 4 m stran od znamenja pa je menda zakopan zaklad.
MITOLOŠKA BITJA
Ravbarji na Brloškem
Nekoč so na Brloškem prebivali ravbarji (roparji). Skopali so podzemni rov od Spodnjega k Zgornjemu Brložniku, ki se jima je v času ravbarjev reklo Spodnji in Zgornji Brlog. Tu so bila skladišča za plen z roparskih pohodov, na katere so se odpravljali celo na sveti večer, ko so šli vsi ljudje k polnočnicam. – Pravijo, da so se ravbarji spreobrnili in spokorili. Ko se je gradila belovoška cerkev, so darovali veliko denarja za grehe, ki so jih prav tako imeli veliko. Ker je bil glavni ravbar na Brloškem Andrej in ker je po izročilu prav on dal postaviti cerkev, je ta posvečena sv. Andreju. Ko so se ravbarji odselili, sta se spremenili tudi imeni: Spodnji in Zgornji Brlog v Spdnjega in Zgornjega Brložnika. Rov pa je menda viden še danes.
Okamenela deklica
Na pobočju Kriške gore je Deklčna peč – skala, za katero pravijo, da je okamenela ovčja pastirica. Obris človeške podobe se kaže v pol metra visokem kamnitem stebru. Zgodilo pa se je menda takole: Ko je Ojstrska deklica v planini pasla ovce, je po cesti po Grabnu prišla Marija in dejala: »Lejo pastirico, kk lepa je, ko gori v planini ovčice pase.« Deklica ni vedela, kdo je popotnica, in ji je odvrnila: »Lejo Ciganico, ki tam doli po cesti gre.« V tistem je deklica okamenela, njene ovčice pa tudi. Belovoščani pravijo, da bo deklica rešena, ko bodo pri Sv. Križu peli novo mašo.
Žal žene pri Razpodovniku
Žal žene so živele v Mornovi zijalki. Razpodovniku so pomagale pri kmetovanju z nasveti. Pozimi, ko je bilo povsod še polno snega, so vpile Razpodovniku: »Sej bob, sej bob!« Kmet jih je ubogal in res posejal bob, ki se je ves skotalil po pobočju. Čeprav so ga žal žene pojedle, je vsako leto Razpodovniku zraslo veliko boba. Tudi sicer so mu žal žene pomagale: ob mesečini so same požele vse žito. – Žal žene pa niso hodile Razpodovniku le delat. Ko je gospodinja vstala, so prihajale k njemu ležat v posteljo. Nekoč se je gospodinja razjezila in žal ženi odrezala kito. S tem je uničila vso letino.
Deželna meja
Vzdolž štajersko-koroške meje, mimo Kramarice do Štaknečjega in Tolstega vrha, rastejo mogočne stare bukve na razdalji približno 10 m. Gre za posebno zaznamovanost deželne meje v naravi.
