Ohranimo Smrekovec 
 slovensko    english    deutsch  zakaj?

Aktualno > 06.08.2006 LIST: Prodajte jim zgodbe

V zadnji številki Lista več o predavanju Marjete Keršič Svetel, ki ga je v Nazarjih organiziralo Savinjsko gozdarsko društvo...

PRODAJTE JIM ZGODBE

 

Sredi junija so v Kulturnem domu v Nazarjah gostili znano naravovarstvenico  Marjeto Keršič Svetel, širši javnosti bolj znano po seriji uspešnih in všečnih televizijskih oddaj Gore in ljudje. Dogodek je organiziralo Savinjsko gozdarsko društvo, udeležili pa so se ga poleg obiskovalcev in županov Zgornje Savinjske doline tudi nekateri predstavniki turizma  iz naše občine.

Lojze Gluk, predsednik društva – organizatorja je najprej predstavil predavateljico, ki je diplomirana etnologinja  in profesorica zgodovine. Predava na ljubljanski višji šoli za turizem. Zelo aktivna je v različnih naravovarstvenih društvih in organizacijah kot je Mountain Wilderness. Sodeluje v uredniškem odboru Planinskega vestnika, je pa tudi članica komisije za pripravo zakona o Triglavskem narodnem parku. Za varstvo narave se ne zavzema zgolj kot ljubiteljica in čustveno, pač pa poskuša dokazati, da je onesnaževanje narave na dolgi rok visok strošek, ki nam dela hudo škodo.

 

Predavanje o katerem govorimo, je bilo pripravljeno ob mednarodnem dnevu okolja in je nosilo naslov Kako zaslužiti s turizmom in pri tem ohraniti naravo.

Predavateljica je poskušala prikazati neokrnjeno naravo kot ekonomsko kategorijo, ki jo je mogoče in potrebno tržiti. In kot vsako tržno blago, je potrebno naravo, ki bo za potrošnika zanimiva, čim bolje ohraniti. »Turizem je dvorezen meč,« je dejala predavateljica. »Je kot ogenj, ki ti lahko skuha kosilo ali pa ti ob nepravilnem ravnanju požge hišo!«

Če hočemo nek proizvod tržiti, morajo biti dani nekateri nujni pogoji.

  • Obstajati mora potreba po tem proizvodu,
  • obstajati mora tehnologija za izrabo vira in
  • obstajati mora tržišče

Ko govorimo o trženju turizma velikokrat govorimo o tako imenovanem mehkem, do narave prijaznem načinu izrabe dobrin. Kar je za Slovenijo, ki na tako majhnem ozemlju premore toliko naravnega in kulturnega bogastva, edina alternativa, če hoče to ohraniti tudi za naslednje rodove. Žal je čestokrat tako, kot pravi pregovor, da nihče ni prerok v svoji vasi. Tudi sami se mnogo premalo zavedamo svojih bogastev, ne prepoznamo jih kot zelo cenjeno tržno blago.

Po ekonomskih raziskavah raste delež kratkih počitnic, a večkrat na leto. Narašča število turistov, ki želijo doživeti kaj takega, česar v svojem vsakdanu ne morejo. To pa je lahko tudi štetje metuljev na sicer košenem, a sonaravno vzdrževanem travniku, je poslušanje žabjega regljanja zvečer, je ogled največjega drevesa neke vrste, je opazovanje molže krav ali predelave mleka v sir.

 

Turisti so naveličani betona in gneče, ki jih obdaja vsak dan, večina si jih želi na dopustu doživeti avtentičnost neke kulture in krajine, ki je sicer ne poznajo. Ob tem ne gre pozabiti, da lahko gostje te naše »produkte« spregledajo, če jih nanje ne opozorimo in jim jih primerno ne predstavimo. Nihče od njih ne bo vedel za največjo tiso ali lipo, če jim tega ne bomo povedali. Šele zgodba da identiteto določeni stvari, na katero želimo opozoriti. Domači kruh jim bo šel veliko bolj v slast, če jih peljemo v mlin in jim povemo, kako se pridela moka za ta kruh.

 

V današnji dobi, natrpani z informacijami, je gosta treba nenehno opozarjati na to, kaj mu lahko ponudimo. In pri tem ne more biti uspešna posamezna kmetija ali gostilna ali celo kraj. K takemu ravnanju je treba pridobiti vsaj celotno regijo, kot je Savinjsko-Šaleška, če ne že cele države Slovenije.

Treba je računati na to, da se evropska populacija naglo stara, ima pa še vedno dovolj moči in denarja, da potuje in si ogleda kraje in stvari, ki si jih prej ni mogla. In ravno ta segment turistične populacije je tisti, ki lahko pri nas najde vse kar išče, le povedati mu moramo to. Marsikje v Evropi to že nekaj časa počenjajo in sicer zelo uspešno. V Švici je visokogorski hotel, ki je nastal iz nekdanje staje za živino. Ohranjena je staroveška arhitektura, ni tople vode, ni kopalnic, ni elektrike, pa je zanimanje zanj tolikšno, da si je prostor treba rezervirati veliko časa vnaprej. Zanimiv je primer Norveške, ki se je odločila, da so fjordi tisto, kar jo loči od vseh drugih držav in ponujajo opuščene kmetije, ki so jih znotraj preuredili v hotele, na zunaj pa ohranili značilno podobo samozadostne kmetije iz začetka prejšnjega stoletja.

Za prodajo turizma je torej potrebna avtentičnost. Kaj ti pomaga, če greš na morje v Grčijo ali Španijo ali v Afriko, ko povsod dobiš sobo v enakem betonskem nebotičniku, ko je povsod enaka peščena plaža in povsod za kosilo dunajski zrezek. Seveda nekaj gostov prisega na zanesljivost take ponudbe, kjer ni kakih »hudih« presenečenj, večina pa si za svoj težko zasluženi dopust želi avtentičnosti.

 

Gostje si ne želijo velikih žičniških naprav, ki s posekami in pogonskim gorivom, pa tudi s hrupom zastrupljajo okolje. Vse bolj se nagibajo k reklu »majhno je lepo« in k individualnemu turizmu v družinskih skupinah ali kot manjše avtobusne skupine. Želijo si občutka, da so prvi, ki so odkrili neko jamo v gozdu ali kako posebno skalo ali drevo. In zato ne potrebujejo široke ceste, pač pa čimbolj naravno potko. In če jim ob »njihovem« odkritju povemo še primerno zgodbo iz našega bogatega ljudskega izročila, recimo o tem, kako je pri tem drevesu strašilo, da so bili v tej jami nekoč škratje ali kaj podobnega, bodo zadovoljni in se bodo vračali, z njimi pa tudi njihovi znanci, saj je ustna reklama najboljša turistična propaganda.

Vse to so spoznali v Nemčiji, kjer so marsikatero gozdno cesto, ki je bila prej dostopna vsaj za terenska vozila, sedaj razrili, zatravili in naredili ljubke in mehke gozdne steze, ki kar same vabijo na sprehode in raziskovanja. Kajti tudi taka pot je lahko doživetje in s tem turistični produkt.

Škotska je že leta 1992 sprejela nacionalno strategijo razvoja turizma na osnovi trženja kulturne in naravne dediščine, pa se z našo raznolikostjo sploh ne more primerjati. In vendar tam daje turizem velike dohodke in zagotavlja kar 93.000 delovnih mest. Žal pri nas take strategije ne premoremo, boljše trženje pa preprečuje znana slovenska nevoščljivost in zaplotništvo, ki ga je nujno prerasti. V ta namen je pri trženju zelo primerna oblika povezovanja v grozde.

 

Kot je dejala Keršič Svetelova, v Sloveniji ni niti kvadratnega kilometra, ki ne bi imel kaj ponuditi gostu, če nič drugega pa naš še precej arhaičen vsakdan in prijazno besedo. Zavedati bi se morali, da se turisti zelo zanimajo za kulturne prireditve in 80 odstotkov turistov želi v turistični ponudbi tudi kulturne dogodke.  Še bolj pomemben pa je podatek, s katerim razpolaga agencija pri Združenih narodih, da je namreč najhitreje rastoča gospodarska panoga na svetu z 8 odstotno letno rastjo ravno tržišče, ki ponuja doživljanje kulturne in naravne dediščine.

Po izredno zanimivem predavanju se udeleženci kar niso mogli raziti, zato se je razvila živahna razprava. Iz debate je sledilo, da se vsi strinjajo z vsem, kar je povedala predavateljica. Kje ali kdo je potem ovira, da Slovenija ostaja brez delovnih mest, ki bi jih lahko našla v turizmu, so se vprašali.

 

Avtorica članka: Marija Lebar

 

 



 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 


 
Zoom

Zoom

Zoom