Ohranimo Smrekovec 
 slovensko    english    deutsch  zakaj?

Aktualno > 12.11.2007 Izbirni predmet kemija v okolju na Smrekovcu

V septembru sta bili dvakrat na Smrekovcu šolski skupini osnovne šole Anton Aškerc. Izbirni predmet iz kemije v okolju so izvedli kar na terenu, v okviru tridnevnega bivanja na koči pod Smrekovcem.

Izbirni predmet iz kemije na OŠ Anton Aškerc vodi učiteljica Sonja Zager, ki je za svoje učence izvedla pouk kar v naravi. Učenci so bili v dveh skupinah, ki so posamezno prišle ob vikend dnevih na Smrekovec. Proučevali so kemijo voda. Svoja doživetja je opisala učenka v spisu:


IZBIRNI PREDMET MALO DRUGAČE

V petek, 28.9.2007, ob 14.30 uri smo se mladi kemiki iz 9. razredov odpeljali novim dogodivščinam naproti na Smrekovec. Smrekovška koča nas je posrkala vase in pričeli smo s predavanjem na temo ohranjanja narave na območju Smrekovca pod vodstvom gospe Strahovnik. Po naših želodcih so se že prepletale velike pajkove mreže in komaj smo dočakali večerjo. Lilo je kot iz škafa, zato je priprava tabornega ognja splavala po vodi. A vreme nas ni ugnalo in tako smo si zabavo pripravili v koči. Prepevali smo, kolikor so nam dopuščale glasilke, Anže pa je zabrenkal na kitaro. Zabava se je v sobah nadaljevala še pozno v noč (pšššššššššššššššš, tega niste slišali)…
    Driiiiinnngggg, je zazvonila budilka in že smo bili na zajtrku. Nabrali smo si energije, nabasali nahrbtnike in vse potrebno ter se odpravili na Krnes. Pot se je vila, strmina se ni in ni hotela končati. Naša mentorica, učiteljica gospa Zager (v zelo dobri formi), pa nas je vodila do vrha. Med potjo smo vendarle lahko tudi vsaj malo uživali, in to v slastnih borovnicah ter ob rahlem vetriču, ki je raznašal naokoli naše glasove. »Huh, prispeli smoooo!!!« je bilo slišati vzklike olajšanja na cilju.
    Na vrhu je prva skupina vzela vzorec vode  iz mlake in preučila vse po navodilih iz delovnega lista. Popisali smo teren, izmerili temperaturo zraka in vode, pogledali  videz in preverili še vonj  odvzetega vzorca. Nato smo se malo okrepčali in zaradi goste megle, ki nas je obkolila, predčasno zapustili vrh ter nadaljevali pot do pritoka Krumpaha, kjer je še druga skupina opravila svojo nalogo.
    Kmalu za tem smo že sedeli v koči pred pečko ter čakali na kosilo. Sledil je težko pričakovani počitek za naše utrujene kosti. Tudi ta je bliskovito minil in čakali so nas raznoliki poizkusi. Vsaka skupina je na svojem vodnem vzorcu opravila nekaj testov. Izvedli smo kolorimetrično metodo analize vode, ki je bila s pomočjo priročnih kovčkov zelo preprosto izvedljiva. Določali smo prisotnost škodljivih snovi, kot so amoniak, nitrati in nitriti, fosfati. Določili smo tudi trdoto vode, količino kisika, železa ter pH. Zopet smo spoznali veliko novega in zanimivega ter zapisali, opisali in narisali naše ugotovitve. Ugotovili smo, da je voda na Krnesu in v pritoku Krumpaha pitna. V vodi nismo zaznali nobenih škodljivih snovi, kar ni presenetljivo, saj na Smrekovškem pogorju ni industrije oziroma urbanizacije. Voda je mehka, kar je posledica nekarbonatne kamnine. Tudi količini kisika in pH sta ustrezni. Seveda pa se zavedamo, da so bile naše analize hitre in da bi  natančno analizo morali opraviti v ustrezno opravljenem laboratoriju. 
    Dan se je že priklanjal večeru…
Več pridnih rok hitreje opravi delo, mar ne?!  Zagreto smo nabirali dračje in veje za pripravo ognja, kar je bila kar težka naloga, saj je gozd povsem izropan dračja…Čas večerje je hitro minil in tako smo se z baklami in kitaro končno odpravili h grmadi. Pošteno smo zakurili, si na palice nataknili jabolka in »marsh mellowse« ter uživali v pečenih dobrotah (mmmm, pečen krompirček izpod žerjavice, mmmm). Od kitare je bilo slišati zaradi »tehničnih težav« bolj malo glasu, zato smo prepevali kar brez spremljave. Dogajanje smo tudi natančno »pofotkali« in se nato odpravili v kočo še na poduk iz astronomije. Po teoretičnem delu je sledil še praktičen: ogled nočnega neba. Vreme nam je bilo resnično naklonjeno, saj je bil pogled na Jupiter ter Luno in njen krajec  veličasten… kot v filmu. Prav tako smo si ogledali  Rimsko cesto, Mali in Veliki voz in še in še… Ogenj smo pogasili, a zabava je trajala in naši glasovi so se do jutranjih ur razlegali po vsej koči. Prišel je dan »D«, pred nami pa je bila še zadnja, izjemno naporna naloga. Ste uganili? Pravilen odgovor se glasi: Pohod na vrh Smrekovca! Čista sreča! Za mojo in Maticevo nogo še posebej! Prišla je geografinja, gospa Martina Pečnik, in nas vodila do vrha. Med samo potjo smo izvedeli veliko zanimivosti  o gozdovih in živalih, ki prebivajo  na tem področju. Iz vrha se je širil lep pogled na vse strani. Videli smo Peco, Golte, Šaleško dolino, Krnes, Logarsko dolino, celo Svinjo planino in pa Golico.
     In da boste vedeli, tudi mi se zavzemamo za Smrekovec in prav vesli smo, da je v naši neposredni bližini tako čudovita in raznolika narava. Seveda bi lahko o Smrekovcu povedala še mnogo čudovitih stvari, a nekaj pa vendarle lahko obdržim zase.
    Vi pa,  če ste radovedni, pa kar pot pod noge in veselo na Smrekovec, seveda s kemijskim izbirnim. Potem boste izvedeli tudi to, da je nekoč pod smrekovškimi tlemi v morju bruhal vulkan, zato je na samem vrhu Smrekovca drugačno rastje kot v dolini. Prav nepredstavljivo, mar ne?
    A v dnevu »D« pa je prišla tudi minuta »D«, ko smo se imeli še  priložnost zahvaliti za gostoljubje gospodarju koče in si obljubiti, da se zopet dobimo na Smrekovcu čez natanko 8 let! Bilo je kratko, vendar sladko… veliko smo doživeli, se še več naučili in kar je najbolj pomembno, zraven smo veliko solz  smeha ulili!

Adijo Smrekovec, pozdravljeno Velenje (moja postelja...) in NA SVIDENJE  vsem natančno 28.09.2015!


Napisala:

Nika Goltnik, 9.c
OŠ Antona Aškerca, Velenje


 
Zoom
Mlaka pod Krnesom

Zoom
Analize vzorcev

Zoom
Na vrhu Smrekovca

Zoom
Ob tabornem ognju

Zoom
2. skupina