V smrekovških gozdovih je najti precej zavarovanih vrst, ki so drugod že izginile, kar daje območju posebno vrednost. Nekatere živali so našle pod pogorjem svoje stalno mesto, drugim …
OGROŽENE ŽIVALSKE VRSTE
V smrekovških gozdovih je najti precej zavarovanih vrst, ki so drugod že izginile, kar daje območju posebno vrednost. Nekatere živali so našle pod pogorjem svoje stalno mesto, drugim je območje samo postaja na njihovi selitveni poti, spet tretje se tu zadržujejo le občasno, saj domujejo v drugih predelih. Takšni sta npr. divja mačka in ris, na svoji poti proti Alpam se pojavi rjavi medved. Planinski zajec je tod stalni prebivalec. Pozimi je snežno bel, le konici uhljev sta črni. Sicer živi nad gozdno mejo, toda ob hudih zimah si išče zavetje in hrano v gozdovih.
Od ujed bomo z nekaj sreče uzrli planinskega orla, katerega razpon kril lahko presega 2 m. Iz družine kur so stalno prisotni gozdni jereb, divji petelin in ruševec. Vse tri veljajo za neprilagodljive vrste, kar pomeni, da se ne morejo prilagoditi spremembam ali škodljivim vplivom iz okolice, temveč enostavno izginejo, če je sprememb preveč. Pogoja za njihov obstoj sta namreč bogato gozdno podrastje (gozdni sadeži, pestrost grmovnega sloja) in mir. Ruševec živi v pasu ruševja, nizkih borovcev, od tod izhaja njegovo poimenovanje.
Od plazilcev bomo žal že redko opazili kače, najpogosteje planinskega gada, ker jih zaradi nevednosti ljudje v strahu še vedno pobijajo. Kače so mesojede živali in imajo pomembno vlogo v okolju. Koristne so tudi okoli naših domov. Čeprav so nekatere naše vrste kač strupene, od njihovega strupa človek ne umre. Okolje dvoživk so mlake, kali, ki nastajajo ob koritih za živino ali na slabo prepustnih tleh. Ustrezne življenjske pogoje nudi tudi vlagoljubna vegetacija v senčnih in vlažnih predelih. Najpogostejše vrste dvoživk so: hribski urh, navadna krastača, zelena žaba, sekulja, pupki, nekoliko višje živi planinski močerad. Bogastvo vodne favne se kaže v velikem številu vrst iz skupin vodnih bolh, rakov ceponožcev, vrbnic in mladoletnice, pri slednjih je kar sedem ugotovljenih vrst iz skupine alpskih endemitov.
Do ogroženosti obstoja neke vrste pride večinoma s součinkovanjem več dejavnikov na globalni, regionalni in lokalni ravni. Z lokalnega vidika so pomembni odnosi in razmerja med vrstami, prisotnost bolezni ter vplivi iz okolice. Povzročitelj slednjih je večinoma človek. Škodljivost človekovih posegov pa je odvisna od zahtev neke vrste in razmer v okolju (letni čas, razpoložljivost hrane). Divje živali velikokrat živijo vsaka na ozko omejenem območju, ta območja pa morajo biti med seboj povezana, da so omogočeni stiki med živalmi. Prav ti prehodi pa so dostikrat onemogočeni, ker jih je prerezal človek z gradnjo prometnic, z intenzivnim kmetijstvom. Gozdne kure ne prenašajo hrupa, povzroča jim stres. Vznemirjanje divjadi vnaša nemir in povzroča dodatno gibanje (beg), kar jih ob pomanjkanju hrane (pozimi) dodatno obremenjuje. Če je isti ruševec ali divji petelin na primer v mrzlem zimskem dnevu dvakrat ali trikrat pregnan, lahko od prevelike porabe energije preprosto pogine. Kljub vsemu pa se veliko živali prilagodi človeku. Navadijo se na poti, kjer se človek giblje ali živi. Občutljivejše se umaknejo v mirnejše predele. Sožitje je vsekakor lahko uspešno partnerstvo, če ljudje le znamo upoštevati potrebe živali.
